SLIKE NA NOHTIH

Nisem vedela, kam naj se obrnem, le to mi je preostalo, da nadaljujem s čaranjem. A tudi tu je ostalo malo možnosti. Jasno mi je bilo, da imam na razpolago le še eno, zadnje sredstvo, enako nevarno za Minotaja kot zame. Morda pa odrešilno. Tisti, ki so poučeni in ki poznajo stvar, so mi zaupali, da so lahko najmočnejše magične formule tudi navadni časopisni oglasi. Če se seveda z njimi ravna na pravi način. Tako so mi dali tri take oglase z opozorilom, da so nevarnejši od kuge, nevarnejši od nevidnih F-117. Njihova vsebina sploh ni bila pomembna. Pomembno je bilo nekaj, kar je skrito v njih, česar se ne opazi na prvi pogled, se pa v zavesti tistega, katerim se jih bere, sestavi v močno, aktivno celoto, kot se F-117 ne vidi z zemlje, se ga pa jasno vidi z neba. Torej, potrebno je bilo prenehati z neuspešnim branjem književnih tekstov, hkrati pa prebrati v Minotajeve sanje te tri oglase, v tistem vrstnem redu, kakor meniš, da je najbolje. Vedela sem, če jih preberem v napačnem zaporedju, preti nevarnost, da tudi sama zbolim. Če bi se to zgodilo, ne bi nikoli več mogla na novo začeti z zdravljenjem Minotaja, ker ne bi bil samo on bolan, ampak bi zbolela tudi sama. In to bi bil konec.

Kljub vsemu sem nekega večera sklenila preizkusiti še to poslednje sredstvo. Sedeli smo v zaklonišču. Na vhodu je neko dekletce napisalo s kredo: "Nisem goba, da rastem v kleti". Pripravila sem si, kot običajno, robčke, natopljene v raztopini sode bikarbone, za vsak slučaj, če spet zadenejo nekaj, kar bo peklo in skelelo v očeh in nosu. S seboj sem imela tudi tiste tri oglase in takoj, ko je Minotaj zaspal, sem mu jih na uho prebrala drugega za drugim. Brala sem jih v poljubnem zaporedju, kot da mečem tri kocke v njegove sanje. Želela sem priklicati neko neznano silo, v upanju, da nama bo pripravljena pomagati. Cilj je bil, da bi me Minotaj zasanjal in da bi se na tak način spomnil mojega imena. Dovolj bi bilo, ko bi se me spomnil vsaj enkrat. Če bi mu to uspelo, bi bilo zdravljenje uspešno.

Oglase sem prebrala v naslednjem zaporedju:

Mi, pooblaščena družba, kupujemo rabljeno dvigalo za 1-3 osebe, do tretjega nadstropja, ali v zamenjavo ponujamo fiberglas mrežo proti insektom. Mreža je nevidna, odlično prepušča zrak, rok uporabe neomejen. Montaža po dogovoru. Če vam to ne ustreza, ponujam v zamenjavo za že omenjeno dvigalo avtobus brez motorja, odpisan, primeren za vikend hišico, čebelnjak ali avtomobilski odpad.

Tajnost zagotovljena. Pameten, samski, življenjski profesionalec, 43 let, išče sposobno, korektno, skromno, mlado partnerko zaradi skupne izselitve v inozemstvo.

No.1 med slikarji izdeluje tipične ameriške nohte z raznimi okrasnimi elementi, nadgrajuje – prst 8 dinarjev. Slikanje svetnikov, svetnic in srbskih vladarjev, umetniško delo, 50 dinarjev za noht. Na prsi ali hrbet tetoviram freske iz Studenice in iz Staroga Nagoričana.

Ni bilo treba čakati do jutra, da bi ugotovila, ali se je kaj zgodilo ali ne. Takoj, že po bežnem pogledu na spečega Minotaja, sem ugotovila, da so oglasi, nekakšni uroki ali molitve, začeli burno delovati. Uspelo mi je nekoga ali nekaj priklicati. To je bilo kot izbruh energije. Minotajeva družinska žepna ura, ki sem jo nosila okrog vratu, čeprav se je ustavila že v prejšnjem stoletju, je kar naenkrat začela teči. Minotaj začne kazati znake neverjetne razburjenosti, a se je vse takoj izgubilo. In vse je propadlo. Minotaj se ni uspel spomniti, kdo sem. Kljub temu da sem v Minotajeve sanje priklicala neko močno onostransko silo, je bilo jasno, da nisem uporabila pravega vrstnega reda oglasov. Nisem odmerila, kakor bi morala.

Ta napačen korak je vplival tudi name in me zamajal. Moja ljubezen je postala porozna, prepuščala je sovraštvo do jutri, ki je kraljevalo na vseh straneh. Začutila sem, da samo jaz v tej večmilijonski družbi, ki ji pripadam, ne sovražim bodočnosti. Tega sem se strahovito bala. Bolj kakor bomb in raket, sem se bala samote, ki mi je zaradi tega pretila. Vedela sem, da ima človeštvo eno samo prihodnost. Vedno in od nekdaj samo eno, rezervne prihodnosti ni. Kako naj bi jo sovražila? Zdaj pa sem kar naenkrat tudi sama začela opažati, kako je ta prihodnost pravzaprav odvratna in kakšne grozote nam prinaša. Bodočnost je staja, v kateri se nahaja in živi strah – sem mislila. Takrat sem jasno zaslišala, da se je moja sedanjost razcepila na dvoje, in pozabila sem, kako mi je ime.

Presunjeno sem gledala v neznanega človeka, ki je spal pred menoj v neki kleti. Nisem več vedela, kdo je, niti zakaj sem tu. On pa je v sanjah govoril:

"A ne vidiš? Vse se je že zgodilo. Vsega je konec. Končalo se je… in stoletje… in zakon… in vojna…"

Zbežala sem iz te hiše na Pariški ulici, bežala sem mimo rimskega kopališča, ki je žuborelo v mesečini… Bila sem vročična. Tekla sem po Knez Mihajlovi ulici, v kateri so zijale izložbe razbitih kulturnih centrov Francije, Nemčije, Anglije in ZDA. Na zidu ameriškega kulturnega centra je pisalo s flomastrom: "Američani, sovražim, da sovražim, ampak sami ste tako hoteli". Zrak v nosnicah mi je gorel. Gorel je tudi Beograd okrog mene, smrdelo je po smodniku in zažganih kablih. Glavo mi je preletel projektil, izstreljen iz neke podmornice v Jadranskem morju. Imel je utripalke in šel je mimo dveh stavb k svojemu plenu, proti večnadstropni stavbi, ki se je nahajala v ulici Kneza Miloša. Takrat začutim lakoto. Neverjetno lakoto. In v teku začnem sesati palec…

Bog zgodbe

// Promena pisma / Projekat Rastko / Književnost / Milorad Pavić / Bik in tehtnica //