MINOTAJEVE SANJE
DA ti je bilo kdaj videti kakega od tistih spretnežev, ki vržejo kamen v vis in ga zadenejo z drugim kamnom! Sam sem bil danes ponoči tisti prvi kamen in bil sem zadet z drugim. Sanjal sem, da se hitro staram. Naenkrat so v moje sanje, kakor iz prače vržen dragi kamen, priletele z ogromno močjo in hitrostjo neke druge, tuje sanje. In sanje so se strahovito stresle. Kakor ogromen meteor, ko udari v Zemljo in zbudi vulkan… Bile so silne in polne energije in skoraj bi za vedno razdejale duha. Moj sen je od teh tujih sanj pokal po vseh šivih in razpadal je v letu zaradi tega veličastnega tujca, ki je previharil skozi vse moje prejšnje sanje in ki se je sunkovito ustavil in ugnezdil v meni te noči. Toda to ni bilo sovražno dejanje. Bile so to sanje vseobsegajoče ljubezni in usmiljenja in celo same po sebi so bile lek od njih samih, zdravilo, ki je lahko pozdravilo moje sanje od tujih sanj. Tu so bile mogočne sanje, ki oproščajo drugim sanjam.
* * *
Imel sem že sanje, ampak kakor se pač s sanjami rado zgodi, sem jih hitro izgubil. Komajda se vsega spomnim. Dobro pa pomnim, da so bili ti tuji kosi sanj strahovito mrzli, kot da prihajajo od nekoga, ki ni več živ. Prav zaradi tega so se razlikovali od mojih toplih in živih sanj. Ko pa sem se prebudil, te razlike nisem več mogel ohraniti v spominu. In v resnici tudi ne ločujem več, katere sanje so moje in katere niso. No, poglejte, kaj je ostalo od sanj, ko sem se zbudil.
* * *
Odsanjal sem, da sem star in da sem oglušel. To sem spoznal šele po tem, ker so se mi izgubljali iz dosega sluha določeni glasovi. V začetku samo glasovi A pa D ali N. Nisem več mogel slišati besede "dan". Tako sem sploh opazil, da mi starost odnaša sluh. Nekaj časa je ostalo pri tem, potem pa sem izgubil iz sluha še glasove I, O, S… Moje glušenje je napredovalo. Bil sem prisiljen k odvzemanju.
* * *
Mi vemo, da imajo z odvzemanjem opravka tisti, ki iz naravne gmote kamna izdelujejo kipe in ki s klesanjem odstranjujejo odvečne sloje, ki preprečujejo, da bi se jasno videlo skrite like. Z odvzemanjem samega sebe prihaja na dan skrita notranja lepota.
* * *
Na začetku me vseeno ni tako zelo skrbelo. Ko se je moja gluhota ustavila pri glasu J in ko sem bil oglušel za sedem glasov in od tod dalje sploh nisem več glušel, sem se začel spraševati, kam me taka delna, rekel bi, usmerjena gluhota, pelje? Kaj to pomeni?
* * *
No, upoštevati je treba naslednje: iskati na slepo in z neznanjem, pomeni, videti in poznati tisto, kar je nad vidnim in znanim. Ne videti in ne poznati; a ne pomeni to pravzaprav zares videti in poznati?
* * *
In tako sem se odločil ugotoviti, ali mi morda črke, ki jih ne slišim, kaj posebnega govorijo. Menil sem, da mi nekdo od nekod pošilja to sporočilo.
* * *
Tajanstven, kot so neslišni ti zvoki, se smaragd, očiščen zamlje, prilepljene nanj, sam od sebe pojavi kakor skulptura, kot okras.
* * *
Selo pozno sem dojel te stvari in takrat sem sestavil spisek glasov, ki jih ne slišim. Začel sem jih premetavati, iskaje sporočilo. Za to sem potreboval nekaj dni, vendar to v sanjah ni bilo dolgo, ker v sanjah noči ne štejejo.
* * *
In ko sem na koncu zlogovaje prekladal teh sedem glasov, ki so manjkali mojemu sluhu in ki so manjkali tako tudi v mojem življenju in v mojih sanjah, sem na svojo zaprepadenost in grozo odkril, ne, bolje zaslutil, neko ime. Ime, toliko bolj usodno, ker v sanjah, kot vemo, ni imen. Vendar pa so obstajale težave. V to ime so bili primešani neki tuji glasovi, ki sem jih odlično slišal, in ti so tudi glušili mojo gluhoto, se pravi, moj spomin in sporočilo glasov, ki jih ne slišim več.
* * *
Jaz nisem več slišal tega imena, četudi bi bilo izgovorjeno, kajti prav za te glasove sem bil gluh; lahko sem slišal samo tiste druge glasove, ki ne sodijo vanj…
* * *
A to ime je bilo ime nekoga, ki sem ga nekoč najbolj ljubil in dobro poznal, in ki sem ga na koncu pozabil. Nisem več mogel slišati imena svoje največje ljubezni, čeprav sem neizmerno hrepenel, da bi se ga spomnil. In nihče mi ga (gluhemu) ni mogel povedati. Videl sem jo v snu, lepo, kako žveči svoje lase. Sedela je v svoji lepoti kakor v hitrem čolnu. Ves sem bil namazan z njenim gostim pogledom, ki je curljal z mene. Vedel sem, da je rojena v znamenju tehtnice. Toda kdo je ona in kako ji je ime, se nisem mogel spomniti. To neslišno ime je trepetalo pred menoj pred zbujanjem kakor zvezdni utrinek, ki se podpisuje v mojem oknu. To ime je zameglila tista ledena snov, ki ne sodi sem, neke tuje sanje, ki so bivale v mojem snu to noč. Sanjski privid nekoga, meni neznanega človeka, se je zagozdil med mano in med mojo ljubeznijo. Zdaj, ko sem buden, vem, da bi se lahko spomnil tega, zame usodnega imena, če bi mi uspelo iz teh sanj odstraniti ta tuj, leden izloček… Zato tudi zapisujem vse to. Lahko, da bo kdo znal odgnati ta tuj, zaslepljujoči žarek iz mojih sanj, da neslišne glasove opleje od tistih tujih, slišnih, da bi se tako jasno pokazalo ime, ki je bilo skrito pred mano – ime moje ljubezni, ki mi ga gluhota skuša prišepniti.
// Promena pisma / Projekat Rastko / Književnost / Milorad Pavić / Bik in tehtnica //
